Pedontologa (otroškega zobozdravnika) naj bi malček prvič obiskal med prvim in drugim letom starosti, vsekakor pa pred potrebo po obisku zaradi dejanskih zobozdravstvenih posegov. Zobozdravstvena ordinacija ni ravno prijetno okolje za malčka - novi ljudje v nevsakdanjih oblekah, naprave, ki ne izgledajo kot najbolj vabljive igračke, vse pa spremljajo še neprijetni zvoki - zato je dobro, če se otrok z njimi spozna postopoma ter dovolj zgodaj. Seveda pa je takšen obisk namenjen predvsem vam, njegovim staršem. 

Zobozdravnik vam pri prvem obisku svetuje o skrbi za oralno zdravje vašega otroka in pokaže ter razloži tehnike oralne higiene. Predstavi tudi pozitivne učinke preparatov s fluoridi, pomen pravilne prehrane ter pomembnost pogostih preventivnih pregledov, pogovorite pa se tudi o morebitnih zdravstvenih težavah, ki bi lahko vplivale na zdravje ust. Z enostavnim pregledom vašega malčka tudi pregleda, predvsem zunanje značilnosti razvoja obraza, seveda pa pogleda tudi zobke.

Zelo pomemben je odnos staršev do zobozdravnika. Otrok pred prvim obiskom nima svojega mnenja o zobozdravniku, temveč si ga oblikuje ob poslušanju in opazovanju starejših. Če starši otroka z zobozdravnikom strašijo, ali o obisku ordinacije govorijo celo kot o kazni za porednost, to zelo neugodno vpliva na otrokovo sodelovanje v ordinaciji ter le povečuje strah ob obisku zobozdravnika. Starši lahko s temeljito in pravočasno pripravo otroka pred obiskom precej pripomorete k boljšemu sodelovanju otroka ob obisku. K temu lahko pristopite tudi tako, da si v knjižnici izposodite kakšno otroško slikanico na temo obiska pri zobozdravniku, jo skupaj z malčkom preberete in se ob njej pogovorite.

Človek spada med bitja z difiodontnim zobovjem, kar pomeni, da imamo dva seta zob. Prvi, mlečni zobki, začno izraščati okrog 8. meseca. Mlečni zobje so zelo pomembni, saj vplivajo na otrokov fizični, psihološki in socialni razvoj.

Seveda se mora skrb za otrokovo oralno zdravje začeti že pri mlečnih zobeh. Včasih starši z izgovorom, da »mlečni zobje tako ali tako izpadejo«, zanemarijo skrb za otrokove zobe, kar že meji na nehoteno zlorabo otroka. Taki zobje hitro postanejo kariozni, zobna gniloba napreduje, pojavijo se bolečine, in v najslabših primerih je treba zobke izruvati. Ne le, da imajo takšni zobje negativen vpliv na otrokovo samopodobo in razvoj socialnih veščin, pač pa imajo takšne težave vpliv tudi na stalne zobe. Vpliv je viden v spremenjeni obliki kron stalnih zob (kar je znano kot Turnerjev zob) ter ortodontskih nepravilnostih, oboje pa vpliva na estetski izgled. Vsake toliko se zobozdravnik sreča s pripombo staršev, da so »zobki že zrasli takšni (to je rjavi, gnili in luknjasti)«, kar pa nikakor ne drži.

Okrog šestega leta prično otrokom izraščati stalni zobje. Prvi stalni zob se pojavi na koncu zobnega loka, to je prvi stalni kočnik, ali poljudno imenovan »šestica«. Ta zob zobozdravniki smatramo za najpomembnejšega v ustih, zato je skrb zanj še posebej pomembna. Oblika stalnih zob je drugačna od mlečnih, so tudi večji, njihove jamice pa precej globlje od jamic mlečnih zob. Zobozdravnik običajno te jamice kmalu po izraščanju zalije, ter tako prepreči nabiranje bakterij ter s tem pojavo zobne gnilobe. Tak poseg je tudi manj invaziven kot izdelava zalivke, ki je potrebna v primeru prisotnosti kariesa.

Kako naj skrbim za otrokove zobe?

Otroški zobki so že takoj izpostavljeni vplivu bakterij, ki so se v ustni votlini naselile pred ali ob izraščanju zob. Ti zobki imajo takoj po izraščanju nekoliko drugačno zgradbo, ter so zato bolj podvrženi negativnim vplivom bakterij, zato je zelo važno otrokove zobe čistiti že takoj po njihovem pojavu v ustih. Za to najlažje poskrbimo s ščetko, ter zobke nežno oščetkamo, pri tem pa ne uporabljamo zobne paste. Če je ščetkanje zaradi otrokovega negodovanja nemogoče, je možna alternativa čiščenje zobkov z vlažno krpico, ki jo ovijemo okrog prsta, ter s tako ovitim prstom otroku zobke le obrišemo. Vsekakor je prvi način boljši, zato krpico uporabimo le, če ne gre drugače.

Pri tem uporabljamo ščetko z glavo primerne velikosti, posebej prilagojeno za majhna otroška usta, kasneje, ko pa si otrok že sam ščetka zobe, pa mu priskrbimo mehko ščetko z majhno glavo, a dovolj debelim ročajem, ki omogoča otroku dober oprijem. Otroci bodo z vztrajno skrbjo staršev in dobrim zgledom (otrokom pokažite, da tudi vi redno ščetkate) kmalu želeli sami vzdrževati ustno higieno, pomembno pa je, da otroka ne prepustite lastnim (ne)sposobnostim, ter mu po potrebi tudi sami oščetkate zobe, vsekakor pa redno pregledujete uspešnost, in to do 12. leta starosti.

Pri skrbi za ustno higieno otrok je bolj pomembno mehanično odstranjevanje oblog, kot prisotnost paste. Uporaba zobne paste do drugega leta ni priporočljiva, saj otrok veliko količino paste in pene preprosto pogoltne. Smernice Evropske akademije za otroško zobozdravstvo priporočajo ščetkanje dvakrat dnevno, pri tem pa od šestega meseca do drugega leta uporabljamo pasto brez ali z do največ 500 ppm (število delcev na milijon) fluora, pasto z do 1000 ppm od 2. do 6. leta, pasto z večjo vsebnostjo pa šele od 6. leta dalje. Pomembna je tudi količina paste, otrokom do treh let naj bi se odmerjala količina paste v velikosti zrna riža, ter od treh let naprej količina v velikosti zrna graha.

Z rednim čiščenjem se hitremu napredovanju zobne gnilobe zlahka izognete, zato ne dovolite da majhna nepazljivost ogrozi izgled vaših otrok za celo življenje!


Objavljeno v reviji Pogled za starše, maj 2018

Malček in zobozdravnik

Ste pri svojem otroku opazili belo-rumene madeže na prvih stalnih sekalcih, in to že kmalu potem ko so ti izrastli? Najverjetneje gre za molarno-incizivno hipomineralizacijo oziroma MIH, kot ji z okrajšavo imenujemo v strokovnih krogih.  Danes je tako stanje vse pogostejše, opazimo pa ga lahko že takoj pri izraščanju trajnih sekalcev in kočnikov. MIH ponavadi diagnosticira že otroški zobozdravnik, čeprav stanje pacienta spremlja celo življenje.

**Kaj sploh je molarno-incizivna hipomineralizacija?**

MIH je napaka v mineralizaciji sklenine, ki se pojavlja na enem ali več stalnih kočnikih, pogosto pa so simptomi vidni tudi na stalnih sekalcih in tam tudi najprej opaženi. Vizualno se take napake kažejo kot jasno omejeni beli ali rumenkasti madeži, ki se najpogosteje nahajajo na vratni tretjini zoba, pa tudi na grizni ploskvi kočnikov. Pogosto so prisotne tudi sledi loma ali drobljenja zobnega tkiva.

Podobno izgledajo še dentalna fluoroza, tetraciklinska zabarvanja, amelogenesis imperfecta ter zobna gniloba. Njihovi simptomi in znaki so sicer podobni MIH, vendar razen izgleda nimajo ničesar skupnega. Omeniti velja, da so, z izjemo zobne gnilobe, ta stanja veliko redkejša kot MIH.

**Zakaj do tega pojava pride?**

Razvoj stalnih kočnikov traja od osmega meseca nosečnosti do treh let otrokovega življenja, razvoj sekalcev pa od tretjega meseca do petega leta. Ameloblasti (celice, ki v tem obdobju razvoja zob izločajo tkivo mlade sklenine) so med aktivnim obdobjem zelo občutljivi na zunanje dražljaje. Ti dražljaji lahko negativno vplivajo na njihovo delovanje, zaradi česar je nastalo tkivo sklenine hipomineralizirano; količina tkiva je zadostna, njegova kvaliteta pa je zaradi zmanjšane količine mineralov slabša. Napaka v mineralizaciji izmed vseh zobnih tkiv prizadene le sklenino. Zaradi slabše kvalitete se hipomineralizirana sklenina ob obremenitvi pogosteje poškoduje, v obliki prej omenjenih lomov in drobljenja zob.

Možnih vzrokov za poškodbo ameloblastov in s tem za nastanek MIH je več, vendar do sedaj noben izmed njih ni določen kot edini in gotovi vzrok. Danes se kot najverjetnejši način nastanka navaja skupno delovanje večih vzročnikov v kombinaciji z genetsko pogojenostjo. Raziskave vzroke delijo na časovna obdobja v katerih bi lahko imela vpliv na razvoj sklenine pri otroku, in sicer na prenatalne - iz obdobja pred rojstvom, perinatalne – iz obdobja ob rojstvu in na postnatalne - iz obdobja  po rojstvu. 

Kot možne prenatalne povzročitelje se omenjajo zdravstvene težave nosečnice, kot so anemije, visok krvni tlak, bolezni ledvic, hiperkalcemija in nosečniški diabetes, pa tudi jemanje raznih zdravil (za zniževanje krvnega tlaka, za epilepsijo, antibiotiki,…) in prehrambnih dodatkov. Možen vzrok je tudi genetska predispozicija.

V obdobje ob rojstvu se prištevajo možne komplikacije ob porodu, kot so: pomanjkanje kisika v krvi ob rojstvu, nizka porodna teža, zlatenica, podaljšana nosečnost ali prezgodnji porod, porod s carskim rezom in pretekli spontani splavi.

V obdobje po rojstvu se uvrščajo zdravstveni problemi otroka. Ti vzroki so najštevilčnejši, in sem spadajo: pogoste povišane temperature, dihalne bolezni kot so bronhitis, astma, pljučnice in vnetja zgornjih dihal, vnetja srednjega ušesa, vnetja mandljev ter gastrointestinalni problemi kot so celiakija in pogoste driske. V postnatalno obdobje se ponovno uvrščajo tudi jemanje že prej naštetih zdravil ter razna virusna obolenja (okužba z varicella virusom).  Pomembni dejavniki so tudi onesnaževalci okolja, predvsem poliklorinirane spojine, kot so dioksini in furani, ki so v telo otroka vneseni predvsem z dojenjem.

**MIH je pogost pojav!**

Dandanes se pojavnost hitro povečuje, pa tudi zanimanje za raziskovanje te bolezni narašča. Delež otrok z MIH se v svetu giblje od 2,4%  do 40% otrok, k čemur prispevajo geografske razlike in različni kriteriji za pregledovanje in prepoznavanje ter merjenje pojava. Univerzalni kriterij obstaja šele od leta 2015. V Sloveniji je bila pojavnost v študiji iz leta 2013 izmerjena na 21,4% otrok.

**Kako lahko zobozdravnik pomaga?**

Terapija je vedno pogojena z obsegom poškodb na zobu in prisotnim simptomi. Pri občutljivih zobeh brez prisotnega loma sklenine lahko zobozdravnik za zmanjšanje občutljivosti uporabi desenzibilizacijske raztopine ali paste, kot so natrijev fluorid ali preparate na bazi kazein-fosfopeptidno-amorfnega kalcija (CPP – APC). Pri obravnavanju zelo vidnih madežev na sprednjih zobeh dobre rezultate daje infiltracija s kompozitno smolo, ki pa ponuja rezultate le do določene mere. Pogosto se takih madežev ne da povsem odstraniti. Pri bolj poškodovanih zobeh so indicirani konzervativni posegi (npr. zalivke), ki pa so omejeni na materiale, ki se kemijsko vežejo na zob, torej kompozite in stekloionomerne cemente. Pogosto so lahko predvsem kočniki preveč prizadeti za reševanje; v takih primerih se mora zobozdravnik poslužiti protetičnih nadomestkov, kot so kovinske prevleke. Pri zelo poškodovanih zobeh je kdaj potrebna celo ekstrakcija. Če je le-ta izvedena pravočasno, daje nadaljna ortodontska terapija dobre rezultate.

**In kako lahko k boljšemu stanju pripomorete starši?**

MIH pogosto spremljajo komplikacije, kot so občutljivost zob na mehanične dražljaje in  spremembo temperature, zmanjšana odpornost in lomi sklenine ter težave z anesteziranjem prizadetih zob. Vse to je pogosto vzrok za nesodelovanje malih pacientov z zobozdravnikom v ordinaciji, zato je pomembna dobra priprava otrok na obisk ordinacije in dodatna potrpežljivost zobozdravnika. Otroci z občutljivimi zobmi zaradi tega tudi neradi ščetkajo zobe, kar ima lahko v kombinaciji z zmanjšano odpornostjo in zobno gnilobo pogubne posledice za otrokove zobe. Starševski nadzor umivanja zob ter pogostejši in redni obiski zobozdravnika so zato pri otrocih z molarno-incizivno hipomineralizacijo še kako pomembni.


Članki

Molarno-incizivna hipomineralizacija

Malček in zobozdravnik